- Hrvaška policija begunce, prosilce za azil in migrante redno in pogosto nasilno vrača v Bosno in Hercegovino, ne da bi ocenila njihove prošnje za azil ali potrebe po zaščiti.
- Zavračanja so že dlje časa standardni operativni postopek hrvaške obmejne policije, vlada pa je z izogibanjem in praznimi obljubami zavajala institucije EU.
- Hrvaška bi morala nemudoma prenehati s kolektivnimi izgoni. Evropska komisija bi morala zahtevati konkretne in preverljive informacije o ukrepih, sprejetih za preiskavo kršitev.
(Bruselj) – Hrvaška policija begunce, prosilce za azil in migrante redno ter pogosto nasilno vrača nazaj v Bosno in Hercegovino, ne da bi ocenila njihove prošnje za azil ali potrebe po zaščiti, je danes v poročilu objavila organizacija Human Rights Watch (Varuh človekovih pravic).
Poročilo na 94-straneh z naslovom »Like We Were Just Animals: Pushbacks of People Seeking Protection from Croatia to Bosnia and Herzegovina (Kot da smo samo živali: zavračanja ljudi, ki iščejo zaščito, iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino),« ugotavlja, da hrvaške oblasti izvajajo zavračanja, med drugim tudi otrok brez spremstva in družin z majhnimi otroki. Praksa se nadaljuje kljub uradnim zanikanjem, domnevnim prizadevanjem za nadzor in neizpolnjenim ponavljajočim se zavezam k spoštovanju pravice do azila in drugih norm na področju človekovih pravic. Obmejna policija pogosto krade ali uničuje telefone, denar, osebne dokumente in drugo osebno lastnino in otroke in odrasle pogosto izpostavlja poniževalnemu in ponižujočemu ravnanju, včasih na načine, ki so izrecno rasistični.
»Zavračanja so za hrvaško obmejno policijo že dolgo standardni operativni postopek, hrvaška vlada pa je z izogibanjem in praznimi obljubami zavajala institucije Evropske unije,« je dejal Michael Garcia Bochenek, svetovalec za pravice starejših otrok pri organizaciji Human Rights Watch in avtor poročila. »Te grozne zlorabe in uradna dvoličnost, ki jih omogoča, bi se morale končati.«
Organizacija Human Rights Watch je opravila pogovor z več kot 100 ljudmi, vključno z več kot 20 otroki brez spremstva in dvema ducatoma staršev, ki potujejo z majhnimi otroki, ki so opisali pogosta brutalna zavračanja, med katerimi so tudi nedavna, ki so se zgodila aprila 2023. Nekateri so dejali, da jih je hrvaška policija večkrat zavrnila in rutinsko ignorirala njihove prošnje za azil.
Hrvaški organi so skoraj vedno zavrnili odgovornost za zavračanja in hrvaško ministrstvo za notranje zadeve ni odgovorilo na zahteve organizacije Human Rights Watch po srečanju ali komentarjih na njihove ugotovitve.
Hrvaška, država članica Evropske unije na zunanji meji Unije, se je januarja 2023 pridružila schengenskemu območju, državam, ki na splošno dovoljujejo prosto potovanje brez mejne kontrole. V mesecih pred odločitvijo je bilo videti, kot da obmejna policija očitno zavrača manj ljudi in da je zajezila nekatere svoje najbolj nasilne prakse. Kljub temu pa organizacija Human Rights Watch ugotavlja, da so z marcem ponovno pričeli izvajati obsežna zavračanja.
Danski svet za begunce je med januarjem 2020 in decembrom 2022 zabeležil skoraj 30.000 zavrnitev. Približno 13 odstotkov zavrnitev, zabeleženih v letu 2022, so bili otroci, ki so potovali sami ali z družinami. Domovina večine beguncev je Afganistan.
V tipični zavrnitvi hrvaška policija organom Bosne in Hercegovine ljudi ne preda na ustaljenih mejnih prehodih. Namesto tega hrvaška policija ljudi odpelje na druge kraje vzdolž meje in jim naroči, da jo prečkajo. Ljudje so opisovali, da so morali broditi čez reke ali potoke, se prebijati čez skale ali skozi gosti gozd, pogosto ponoči in ne da bi vedeli, kako priti do najbližjega mesta.
Azilni sistem Bosne in Hercegovine je neučinkovit, kar pomeni, da za večino prosilcev za mednarodno zaščito, ni prava izbira. Leta 2021 je po podatkih Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) samo pet oseb prejelo je priznanje statusa begunca v primerjavi z enim leta 2020 in tremi leta 2019.
V drugi polovici leta 2022, ko je bila EU v zaključni fazi obravnave prošnje Hrvaške za vstop v schengensko območje, je hrvaška policija vse bolj uporabljala alternativno taktiko izdajanja hitrih odredb o izgonu, ki prav tako niso upoštevale potreb po zaščiti ali nudile ustrezne zaščite v postopku. Konec marca 2023 se je izkazalo, da je hrvaška policija opustila to prakso.
V marcu in aprilu je hrvaška policija v okviru »sporazuma o ponovnem sprejemu« v Bosno in Hercegovino prepeljala več sto ljudi in nakazala, da se bodo takšni ponovni sprejemi nadaljevali. Ponovni sprejem je formalni postopek, ki se izvaja na ustaljenih mejnih prehodih, vendar ponovni sprejem v Bosno in Hercegovino iz Hrvaške ne upošteva potreb po zaščiti in ne zagotavlja ključnih zaščit pravičnega postopka, vključno s pravico do pritožbe. Po navedbah organizacije Human Rights Watch ti ponovni sprejemi dejansko predstavljajo množične izgone.
Tudi Avstrija, Italija in Slovenija so sporazume o ponovnem sprejemu med seboj in Hrvaško uporabile na enak način, kar pomeni, da so lahko ljudje, tudi če prispejo v Slovenijo ali drugo državo EU, vrnjeni v vsako državo, katero so prečkali v svojih potovanjih po Evropi. Ponovni sprejemi iz Avstrije, Italije in Slovenije so trenutno začasno ustavljeni, vendar je italijanska vlada nakazala da bo takoj, ko bo to mogoče, ponovno nadaljevala s ponovnimi sprejemi v Slovenijo.
Evropska unija je prispevala znatno količino sredstev za upravljanje hrvaških meja, ne da bi zagotovila smiselna jamstva, da hrvaške prakse spoštujejo mednarodne norme na področju človekovih pravicah in so v skladu z zakonodajo EU. Mehanizem za nadzor meja, ki ga financira EU in je bil vzpostavljen leta 2021, ni bil dovolj neodvisen.
Hrvaška s svojimi praksami zavračanja krši mednarodne prepovedi mučenja in drugega slabega ravnanja, kolektivnega izgona ter vračanja in s tem tveganja poškodb, kar je znano kot zavrnitev vstopa in vrnitev. Zavračanja otrok pomenijo kršitev norm na področju otrokovih pravic.
Po besedah organizacije Human Rights Watch bi Hrvaška morala nemudoma prekiniti zavračanja in druge skupinske izgone v Bosno in Hercegovino. Druge države EU, vključno z Italijo in Slovenijo, si ne bi smele prizadevati vračati ljudi na Hrvaško, dokler hrvaške oblasti ne prenehajo s kolektivnimi izgoni in zagotovijo spoštovanje pravice do azila.
Evropska komisija bi morala od hrvaških organov zahtevati, da prenehajo z zavračanjem in drugimi kršitvami človekovih pravic na meji ter zagotovijo konkretne in preverljive informacije o ukrepih, sprejetih za preiskavo kršitev človekovih pravic migrantov, prosilcev za azil in beguncev.
»Zavračanje ne bi smelo biti nekaj običajnega,« je dejal Bochenek. »Institucije EU morajo odločno ukrepati in pozvati Hrvaško, naj odgovarja za te redne kršitve zakonodaje EU in mednarodnih norm.«
Izbrano pričevanje:
»Policija je prišla. Morali smo se sleči. Vzeli so nam telefone. Preiskali so nas. Rekli smo, da želimo na Hrvaškem zaprositi za azil. Rekli smo, da potrebujemo zdravniško pomoč. Rekli so: »Pojdite.« Deportirali so nas ne da bi upoštevali našo situacijo. To se nam je zgodilo že petič.«
Stephanie M., 35-letna ženska iz Kameruna, intervjuvana maja 2022.
Firooz D., 15-letni fant iz Afganistana, je za organizacijo Human Rights Watch povedal, da so hrvaški policaji njega in še enega 15-letnega fanta brcali, mu vzeli 500 EUR in vse kar je imel v nahrbtniku ter ga aprila 2023 vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. »Rekli so, da naju bodo zares pretepli, če naju še enkrat ujamejo.«
17-letni Rozad N. je povedal, da je ob prvem vstopu z družino na Hrvaško »Policist vzel moj telefon in ga dal v svoj žep ...« Bil sem presenečen. Rekel sem: »Kaj počnete? To je moj telefon.« Odvrnil je: »Oh, bil je tvoj. Zdaj je moj.« Nisem razumel, kaj se dogaja. »Začel sem kričati on pa me je pretepel.« Ob kasnejših poskusih vstopa na Hrvaško je redno videval policiste, kako si prisvajajo telefone: »Prisilijo te, da odkleneš telefon, nato pa na zemljevidih preverijo, kaj si označil. Preverijo fotografije. Pogledajo, ali obstajajo skupinski klepeti. Zanima jih, če si imel stike s tihotapci. Če jim je telefon všeč, te prisilijo da vpišeš kodo, da lahko obnovijo tovarniške nastavitve in ga obdržijo.«
Rozad N., 17-letni fant iz Iraka, intervjuvan novembra 2021.
»Zakaj tako ravnajo z nami? To ni prav. Ne pošiljajte nas nazaj. Ne frustrirajte nas na tak način. Zdaj nimam denarja. Nimam hrane. Kako naj preživim? Včeraj zvečer se je nek moški hotel ubiti.«
Emmanuel J., 25-letni moški iz Gane, v pogovoru z organizacijo Human Rights Watch, maja 2022, dan po tem, ko je bil vrnjen iz Hrvaške.
